Program za strokovne delavce vrtca  

O PROGRAMU

Vrtec, vzgojiteljice ali vzgojitelji ter vrtčevska skupina otroka ima pomembno vlogo v življenju malčkov in njihovih družin. Sodobna znanstvena spoznanja na področju nevrobiologije in celotne nevroznanosti pojasnjujejo, kako kvaliteta zgodnjega medosebnega odnosa odločilno vpliva na razvoj otrokovih možganov, s tem pa seveda na njegov osebnostni, čustveni, socialni in kognitivni razvoj. Zdrav, varen in konstanten primarni odnos navezanosti je najboljše možno okolje za optimalen razvoj možganov in tako rekoč nujno potrebna priložnost za uresničenje razvojnih dispozicij, ki jih človek ob rojstvu prinese s seboj na svet.

Seminar pripravljamo člani Društva za spremljanje in razumevanje pomena zgodnjega razvojnega obdobja, ki deluje pod okriljem Slovenskega društva za psihoanalitično psihoterapijo, ki smo poleg svojih strokovnih izobraževanj in dela bili (ali pa smo še) vključeni v program dvoletnega spremljanja razvoja otroka znotraj njegove družine. Opazovanje otroka v družini nam ponuja priložnost, da preverimo in poglobimo teoretična spoznanja o razvoju otroka in navezovanja. Spremljamo, kako na otroka vplivajo njegovi bližnji in kako on nanje. Spremljamo razvoj in nastajanje vloge matere in očeta ter starih staršev. Mnoge nianse in podrobnosti se nas dotaknejo na različne načine – zagledamo jih, začutimo in kasneje o njih razmišljamo v seminarski skupini.

Zavemo se pomena drobnih dogodkov in vsakodnevnega dogajanja ter moči, ki jih nosi v sebi otrok. Ko spremljamo otroka in njegovo družino, opazujemo tudi sebe in se ponovno srečamo z lepotami in sencami svojega otroštva. Doživimo pomen otroštva in starševstva ter drugih zgodnjih odnosov.

Pripravljeni seminar za vzgojiteljice, vzgojitelje in pomočnice ali pomočnike vzgojiteljev se osredotoča predvsem na čustvene vsebine otroka, na našo sposobnost opazovanja in prepoznavanja drobnih interakcij ter njihovo razumevanje. Želimo spodbuditi udeležence k opazovanju svojega odnosa do otrok in s pomočjo opazovanja uriti »svoj inštrument« – svoje sposobnosti zaznavanja in prepoznavanja čustvenih ter odnosnih vsebin otrokovega sveta. Tako udeleženci lažje povežejo čustvene, kognitivne in vedenjske komponente v celoto in razvijejo še širše in globje razumevanje pomena otrokovega doživljanja ter njegovega vedenja v odnosu do vrstnikov in tudi do odraslih.

VSEBINA SEMINARJA 

Koraki v samostojnost: od simbioze k separaciji 

V prvih srečanjih bomo spoznali razvojno pot od simbioze do separacije in individuacije, ki je temeljni del otrokovega čustvenega in socialnega razvoja. Teoretični del bomo prepletali z vinjetami iz spremljanja razvoja otrok v družini in iz vsakodnevnih situacij v vrtcu. Skušali bomo razvijati razumevanje, zakaj otrok ni preprosto pomanjšan odrasli, ki morda samo še ne razume vseh reči, temveč da jih razume in osmišlja na način, ki mu ga omogoča razvojna stopnja. Zato si bomo pogledali, kakšne so otrokove potrebe in zmožnosti v določenem razvojnem obdobju in kako v tej luči razumeti vsakodnevne situacije v vrtcu. Boljše ko razumemo, kako otrok doživlja in razume svet, lažje razumemo tudi njegovo vedenje in bolj si lahko zaupamo pri tem, kako se bomo odzvali. Razumevanje psihološkega razvoja in perspektive otroka nam pomaga razločevati, kaj je zanj v določenem obdobju pomembno in kje postaviti zdrave meje.

V prvih mesecih otrok z materjo (oz. primarnim skrbnikom) vzpostavi tesno vez, za katero je značilna otrokova telesna in psihična zlitost s predstavo matere, zato to obdobje imenujemo obdobje simbioze. V tem obdobju je pomembno, da se mati uglašuje na otroka in njegove potrebe, ga vabi v interakcijo in uravnava njegova stanja vznemirjenosti. Od šestega meseca dalje se otrok začenja vse bolj zanimati za zunanji svet, raziskovanje mu omogoča čedalje večja gibalna spretnost. Ob tem pa se vse bolj pričenja zavedati, da sta on in mama ločeni osebi in začenja se obdobje individuacije in separacije. Zaradi postopnega zavedanja, da sta z mamo ločeni osebi, pričnejo separacije prinašati več tesnobe. Če je mama dovolj na razpolago, da se otrok k njej zateče po tolažbo in da si napolni baterije, bo za otroka svet vse bolj mamljiv, vse bolj bo skušal prakticirati, spoznati, poskusiti. V tej fazi prakticiranja, bo otrok postajal vse bolj neodvisen in sproščen tudi v mamini odsotnosti, če se lahko k njej vrne po zavetje in tolažbo. Ker faza prakticiranja sovpada s starostjo, ko otrok vstopi v vrtec (10-18 mesecev), si jo bomo podrobneje pogledali s pomočjo primerov (vstop v vrtec, ločitev od matere in otrokovi odzivi na ločitev; pomen prehodnega objekta; pokončna hoja in občutek vsemogočnosti). Otrokova naraščajoča samostojnost in želja po spoznavanju sveta pomenita tudi, da otrok trči ob svoje meje, uvidi ovire na poti k avtonomiji in občuti lastno nemoč. Tako pride okoli leta in pol do krize približevanja, kar pomeni, da sta si v nasprotju močna želja po samostojnosti in vsemogočnosti na eni strani ter na drugi, da bi mati magično izpolnjevala vse njegove želje – ne da bi otrok pri tem imel občutek, da pomoč prihaja od zunaj. Ob tem so značilni togotni napadi, otrokova potrtost ali splošno nezadovoljstvo. V tej fazi je značilna ponovno naraščanje separacijske anksioznosti, kar pomeni, da je uvajanje v vrtec v tem obdobju pogosto težje kot pri nižji starosti, poleg tega se tudi pri že uvedenih otrocih začne pojavljati oklepanje ob poslavljanju. Postanejo pa v tej fazi pomembne socialne interakcije in igre, ki jih podpirajo; pojavi se želja po avtonomiji; razširi se otrokov socialni svet; pomemben postane tudi oče in druge osebe izven domačega okolja; jeza postaja usmerjena. Vse to so pomembne teme za razumevanje otroka v vrtcu, zato se jim bomo podrobneje posvetili. Razvojna pot od simbioze do separacije in individuacije (razvoja notranje avtonomije in občutka sebe) poteka okvirno do četrtega leta, podprejo jo tudi razvoj jezika, proces internalizacije in napredek kognitivnih spretnosti, vse to pa lahko v vrtcu še dodatno podpremo.

Danes vemo, da je dojenček že ob rojstvu opremljen za odzivanje na drugo osebo in da ima, tako kot drugi sesalci, vrojen biološki mehanizem, ki služi vzpostavljanju in ohranjanju odnosa s primarnim skrbnikom, kar mu pomeni preživetje. Ta mehanizem imenujemo navezanost in skozi izkušnje s pomembnimi drugimi se oblikuje v notranji model, ki nato celo življenje vpliva na to, kako vstopamo v odnose in kaj od njih pričakujemo. Poleg tega, pa je pomembno tudi to, na kar opozarjata sodobna nevroznanost in razvojna psihologija, namreč spoznanje, da je kognitivni razvoj v veliki meri odvisen od čustvenega ter da se deli možganov, ki opravljajo višje mentalne funkcije, lahko v polnosti posvetijo svojemu delu le, če je oseba regulirana, z dovoljšnim občutkom varnosti in pomirjenosti.

Namen predavanj je torej osvetliti košček znanja o tem, kdaj in kako negovati, zaščititi in izpostavljati otroka v zgodnjem obdobju, da zraste v samostojnega, odpornega in čutečega odraslega, ki bo lahko izkoristil svoje potenciale, tako za uspešnost pri delu, ki ga bo doživljal kot smiselnega, bo v njem lahko užival in mu hkrati znal odmeriti določen čas, kot tudi za zadovoljstvo v življenju, vzpostavljanje in negovanje odnosov ter razvijanje sposobnosti skrbi zase in za druge.

Čustvena regulacija 

Predstavitev se dotakne možganov, ki so sedež našega ‘uma’. Pomembna za razumevanje, kako nastaja iz dojenčka bodoči odrasli človek, je njihova nezrelost ob rojstvu. Pri novorojenčku, dojenčku povezanost psihološkega ni ločena od telesnega izraza in odziva. Zgodnja komunikacija teče na nivoju notranjih izmenjav: otrokovo notranje, fiziološko stanje neposredno, zrcalno vstopa v telesno negovalcev. Ti lahko tako od znotraj prepoznajo otrokova emocionalna stanja. Interpretacija in odziv nanje pa je lahko bolj ali manj konstruktiven za otrokov razvoj. Ta, ne vedno enostaven odziv, lahko z razumevanjem detetovih razvojnih nalog in fizioloških nezrelosti otroških možganov, odrasli modificiramo. Vpeljevanje metode spremljanja fenomenov pri otroku, ki jo uči psihoanalitični ‘infant observation’ model, je veščina, ki olajša procesiranje razlik med nezrelimi in zrelimi možgani ter negovalcem daje občutek večje opremljenosti za nudenje nege – predvsem takrat, ko se znajdejo pred težkimi, neugodnimi, težko pomirljivimi stanji vzburjenosti otroka. S pomočjo nekaterih teoretičnih razlag o razvoju možganov prikažemo pomen varnega negovalnega okolja in zunanje regulacije psiho-fizično pretirano vznemirjenih stanj za razvoj samo-pomirjanja, pa tudi za dober razvoj socialnih, emocionalnih ter kognitivnih omrežij v možganih. Celotna predstavitev temelji na tezi, da so možgani predvsem tudi socialni organ in je zgodnja nega socialni inkubator za nezrele možgane, otroštvo pa podaljšana doba, ko (do)zorijo možgani do te mere, da je možno samostojno in dobro življenje. Doseganje optimalnega razvoja možganov ni zagotovljeno samo po sebi, ne razvije se zgolj na podlagi genetike, zadovoljevanja telesnih zahtev in kronološke starosti same po sebi, ampak je izjemno pomembno, kakšen neizbrisen čustveno-negovalni odtis puščajo v otrokovih možganih negovalci, ki so zanj trajni (starši, stari starši) ali se bolj ali manj trajno vrstijo (vzgojiteljice, učiteljice).

Oblikovanje navezovalnih strategij

Potreba po navezovanju na varno odraslo osebo je biološko vgrajena in univerzalna. Otrokov občutek varnosti je enako pomemben za njegov čustveni, socialni in osebnostni razvoj kot je dejanska varnost pomembna za fizično preživetje. Varno navezani otroci so bolj srečni, bolj uspešni, bolje se znajdejo v medosebnih odnosih, so bolj kreativni; varna navezanost velja za najbolj zanesljiv zaščitni dejavnik. Lahko bi rekli, da je odnos varne navezanost pogoj za duševno zdravje.

Teorija navezanosti pojasnjuje odnose med ljudmi. Dojenčki in mali otroci imajo potrebo, da oblikujejo vsaj en dovolj varen in podporen odnos z negujočo osebo, saj je to osnova za oblikovanje zdravih čustvenih in medosebnih odnosov. Nevrobiološke raziskave zgodnjega razvoja možganov kažejo, da se v najzgodnejšem obdobju človeški možgani pospešeno razvijajo pod vplivom kakovosti medosebnih odnosov, v katerih je otrok aktivno vključen. Danes vemo, kako naj bi človeški možgani delovali v dobrih odnosih in kako so ti odnosi ključni za kognitivni, čustveni, socialni, vedenjski in celo biološki razvoj otroka.

Na osnovi izkušenj iz najzgodnejšega obdobja začne otrok oblikovati zase značilno obliko navezanosti, ki postopoma postane njegov notranji model zavedanja sebe in drugih. Ob čustveno uglašeni bližini, ki pomaga regulirati otrokove notranje napetosti in zmore popraviti občasne zdrse v vzajemnosti odnosa, začne otrok razvijati obliko navezanosti, ki jo imenujemo varna navezanost. Varno navezan otrok razvije pozitiven notranji model sebe kot vrednega ljubezni in spoštovanja ter predstavo o drugih kot dostopnih, dobronamernih, sprejemajočih in zaupanja ter spoštovanja vrednih.

Otrok se že rodi z zmožnostjo in potrebo po vzpostavljanju toplega medčloveškega odnosa. To pomeni varno in uglašeno bližino, ki je predpogoj za dobro preživetje in ustrezen razvoj otrokovih potencialov. Najprej potrebuje starše, da se na to njegovo potrebo ustrezno odzovejo, bolj kot se širi njegov svet, pa potrebuje tudi druge odrasle osebe. Dojenček lahko začenja vzpostavljati odnos navezanosti, če za to dobiva primerne priložnosti in spodbude negujoče osebe, ki je na začetku običajno v največji meri mama, nato pa tudi oče in vsi družinski člani.

Ko vstopi v vrtec, se nabor navezovalnih oseb razširi na njegove vzgojiteljice in vzgojitelje. Prehod v vrtec je za večino otrok (in staršev) pomembno novo poglavje. Ohranjanje dosedanjih navezovalnih odnosov ter oblikovanje navezovalnih odnosov z novimi osebami lahko prinese veliko novih izzivov za vse udeležene. Dobre veščine opazovanja otrokovih signalov, ki kažejo na njegove navezovalne potrebe, so lahko v veliko pomoč tako staršem kot vzgojiteljem. Zgodnje razvojno obdobje je izjemno pomembno, še posebej, ker ga hitro lahko ’zamudimo’. Zato je poznavanje teh konceptov in značilnosti zelo uporabno, saj na osnovi tega lahko bolje razumemo otrokove potrebe (ne le želje) in se nanje tudi ustrezeje odzivamo.

 Otrokova regulacija čustev v odnosih

Ko govorimo o čustveni regulaciji ali zmožnosti osebe, v tem primeru otroka, da se situaciji primerno odziva na emotivne impulze, ki prihajajo bodisi iz okolice, bodisi iz lastnega, notranjega doživljanja, želimo poleg navezanosti, ki mora biti dovolj varna ter vloge, ki jo igrajo možgani in njihova ustrezna razvitost, izpostaviti tudi pomen odnosnega vidika pri dobrem uravnavanju različnih prilik, v katerih je čustven odziv potreben, včasih tudi neizogiben.

V tem kontekstu obravnavamo tako primarne družinske odnose, kot odnose z drugimi skrbniki oziroma negovalci, nenazadnje pa seveda tudi odnose med vrstniki, ki že v zgodnjih fazah otrokovega psihološkega razvoja predstavljajo pomembno prizorišče in torišče različnih emotivno pestro obarvanih stikov, ki imajo močan vpliv na dinamiko otroka in celotne skupine.

Številne izkušnje so pokazale, da ni vseeno, kakšne čustvene odzive spodbujamo pri otroku in kako jih obravnavamo. Prav tako je jasno, da je čustvovanje pri posamezniku močno odvisno od širše zmožnosti okolja, skupine, v nekaterih pogledih tudi celotne družbe, da ustrezno regulira tok čustev.

Prek nekaterih teoretskih uvidov, predvsem pa praktičnih, iz izkušenj in observacije pridobljenih primerov dobrih in slabih izidov regulacije čustev v različnih situacijah ter odnosih, skušamo pokazati, kako lahko kot skrbniki otrokom pomagamo pri uspešnejši čustveni harmonizaciji v skupini, v družini, pa tudi v odnosu z nami.

V čustveno dobro uglašenem odnosu in okolju, otroku dajemo pomembno spodbudo na njegovi poti emotivnega zorenja. Vrtec kot prostor, kjer se podoben proces odvija pri vseh otrokih, pa nam ponuja tudi dobro priložnost za opazovanje različnosti med otroki, njihovimi posebnostmi in spoznavanjem vpliva, ki ga imajo te na skupino kot celoto, pa seveda tudi obratno. S tem si odpiramo možnost, ki je pri delu z otroki pravzaprav pogosta, a ima svoj čar, namreč da se tudi sami kaj novega naučimo o čustvih in njihovi regulaciji, morda kaj, kar nam pride prav tudi drugje.

Igra pri otroku

Igra je gonilo otrokovega kognitivnega, telesnega, socialnega in čustvenega razvoja, kot takšna pa osrednja in vseprisotna aktivnost v otrokovem življenju. Nanjo lahko pogledamo z več različnih aspektov (npr. z vidika razvojnih faz, otrokove socialne udeležbe, izbire dejavnosti ter igralnih pripomočkov in ”soigralcev”, količine nadzora in usmerjanja odraslih).

Igra otroku od najzgodnejšega obdobja dalje predstavlja priložnosti za učenje o svojem telesu, njegovih zmožnostih in spretnostih ter o svojem dosegu v fizičnem in telesnem smislu. Uči ga o naravi, svetu, fiziki. O sebi kot živemu bitju, ki obstaja in je, čuti in misli, ima namero, zanimanje, voljo, želje, glasove in zvoke. V družbi oz. ob drugih, ki njegove akcije in prizadevanja spodbujajo ali jih zavirajo, jih opazijo ali prezrejo, se nanje odzovejo ali ne. Preko igre se otrok uči o odnosu z drugimi, o zaupanju, prepuščanju in sodelovanju, o tem, kako biti del družbe ter kako uporabiti govor v namen komunikacije. Igra otrokom predstavlja sprostitev ter priložnost za prakticiranje, preigravanje različnih (tudi tistih težkih in še ne-razumljenih) situacij v zanje varnem okolju in kanaliziranje čustev. Igra reflektira otrokove notranje dileme, razkriva dinamično strukturo in delovanje otrokove osebnosti ter ponuja možnost interakcije z njim. Prav igralna interakcija z drugim (npr. tudi vzgojiteljem v vrtcu), ki je na otroka uglašen, predstavlja optimalno spodbudo za otrokov razvoj.

Ko se spremljevalec, razbremenjen potrebe po odzivu, v situaciji spremljanja otroka (vse od dojenčka in malčka naprej) lahko ‘ugnezdi’ v svoji vlogi in na več nivojih srka raznolikost otrokovega razvijajočega uma, interesov, pobud, frustracij, strahov, radosti in spretnosti, ki jih otrok pred njim prikazuje s svojo igro, lahko ob kasnejši predelavi videnega v seminarski skupini na le-te pogleda z več razumevanja. To pri spremljevalcu, ki je otrokovo igro morda že pred izkušnjo spremljanja na kognitivnem nivoju znanja in védenja vsaj bolj ali manj razumel, z bolj osebno in predvsem tudi telesno izkušnjo, ki jo prinese spremljanje, razširja spoznanja o obsegu otrokovega razumevanja, domišljije in njegovih zmožnosti, kar pa v spremljevalcu krepi notranji prostor za spoštovanje do otroka, ki je pri srečevanju in delu z njim (npr. med drugim tudi v vrtcu) prepotrebno že v samem izhodišču.

Seminar udeležencem med drugim pomaga prepoznati nove priložnosti za igro pri otroku in ustvarjati razmislek o tem, kako in kdaj otrokom pri igri pristopiti, kdaj jim pri tem prepustiti več svobode, kdaj biti le prisoten v vlogi opazovalca, ki vidi in potrdi, so-igralca, ki ubesedi, ali pa v kritičnih točkah intervenirati v smeri usmerjanja in lajšanja otrokovega razvoja na nov nivo.

DRUGI DEL SEMINARJA:

Zainteresirani posamezniki iz prvega dela seminarja se bodo po zaključku le tega lahko vključili v program spremljanja razvoja otroka, ki obsega opazovanje interakcij otroka v skupini, zapis teh opažanj ter nato redne pogovore v manjši skupini o čustvenih odzivih vseh vpletenih in njihovem pomenu. Potek in obseg tega dela jim bo natančneje predstavljen ob zaključevanju prvega dela seminarja.